MALADAMA ODKRIVA BARVE ROŽ, KI GOVORIJO
Nekoč, ne tako zelo daleč stran, je živela deklica z imenom Maladama. Živela je v Modrem mestu, kjer so bile vse hiše visoke in sive, dnevi hitri, ljudje vedno nekam hitijo. Vse je skoraj enake barve, modre. V mestu ni veliko dreves, rož skoraj ni, ptice le redko pojejo. A Maladama v sebi nosi nekaj posebnega. V sanjah je pogosto videla drugačen svet. Svet ob reki. Svet z velikimi drevesi, mehko travo in cvetlicami, ki so znajo govoriti. Njena babica ji je pripovedovala, da tak svet res obstaja, najdeš ga, če znaš gledati s srcem. In nekega dne je Maladama zaslišala tihi glas: »Čas je.« Odpravila se je na pot. Hodila je čez hribe in doline, dokler ni prišla do velike reke. Sprva je bila temna in glasna, a v njej je nekaj nežno svetilo. Pod staro vrbo je Maladama zaspala – varna, topla in mirna. Ko se je zjutraj zbudila, je ostrmela. Vse okoli nje je bilo barvasto. Trava je žarela zeleno, cvetlice so se smehljale, reka pa je mirno pela svojo pesem. Takrat je zaslišala prijazen glas: »Dobrodošla.« Pred njo je stala Reka, velika in svetla kot mavrica. »Če želiš odkriti barve življenja,« ji je rekla, »moraš hoditi počasi, opazovati, poslušati in zaupati. Na poti boš dobila pomočnike.« Maladama se je podala naprej. Drevesa so ji šepetala svoja imena. Ptice so ji kazale pot. Kamni so ji pripovedovali stare zgodbe. Na vrtu je srečala cvetlice, ki so se ji ponudile za prijateljice. Med njimi je izbrala kapucinko, toplo, pogumno in radovedno rožo. »S tabo grem,« je rekla kapucinka. »Varovala te bom in te spomnila, da zmoreš.« Na poti je Maladama spoznala, da včasih nosimo s seboj strahove in dvome, ki jih ne potrebujemo več. Ko jih odložimo, postanemo lažji in svet postane bolj barvit. Na koncu poti je razumela, da so barve povsod okoli nas, da nam narava vedno pomaga, če jo znamo poslušati in da prava barvasto rožnata dežela živi tudi v nas samih. Zdaj je Maladama vedela: ni več samo deklica iz Modrega mesta. Postala je varuhinja barv in rožic In ti? Ko stopiš na to pot, poglej okoli sebe. Morda tudi tebe že čaka kakšna kapucinka, tvoja roža.
7 Velikankino meditativno podstrešje


























